Soja je stročnica – metuljnica (tako kot fižoli, leče, čičerka, grah, bob, lucerna, triplat, …).

Suho zrno soje vsebuje od 36 % do 46 % beljakovin za razliko od žit, ki jih vsebujejo od 7 % in 11 % (oves, ječmen, pšenica, …) do 18 % (pira, kamut).

Zraven velike količine beljakovin pa nepredelana soja vsebuje tudi snovi, ki niso primerne za krmo domačih živali:

1. Tripsin inhibitorje (zmanjšujejo dejavnost encima, ki pospešuje razgradnjo in izkoriščanje beljakovin)
2. Hemaglutinin (povzroča zgoščanje krvi)
3. Encim ureaza (pospešuje razgradnjo uree v vampu, kar povzroči nastajanje amonijaka, ki napihuje živali in deluje strupeno)

Eden najustreznejših ekoloških postopkov predelave sojinega zrnja je kuhanje soje v vodni pari, ekstrudiranje in ekspandiranje. S tem postopkom koncentracijo škodljivih snovi (encim ureaze, tripsin inhibitorji in hemaglutinin) zmanjšamo daleč pod z zakonom določeno raven, ne da bi pri tem zmanjšali energijsko vrednost soje. Ker je soja po tej tehnologiji izpostavljena za kratek čas (20–30 sekund) visoki temperaturi (do 150°C) in visokem pritisku (do 55 bar), brez prisotnosti kisika ne pride do sprememb proteinov in vitaminov.